Najbolj razširjena neozdravljiva bolezen je življenje

13. 06. 2010. u 16:58

Žirija nagrade Kresnik ga je med letošnje finaliste uvrstila po branju romana Opazovalec. Sicer pa mu je kresnikovska procedura že dolgo znana: leta 2005 je zaradi Čaja s kraljico na Rožnik prišel iz New Yorka, med finalisti je bil tudi s Potovanjem predaleč, med deseterico pa sta ga pripeljala romana Ljubezni tri in ena smrt in Mogoče nikoli.

 

Gospod Flisar, vaš Opazovalec je poln aluzij na zgodbe, ki nam jih je dala sodobna množična kultura, nemara predvsem film. Koliko discipline je bilo treba, da uveljavljeni dramatik ne napiše novega odrskega dela, ampak roman?

Kratka zgodba je kot jezero, roman je kot reka, drama je kot slap. Skoraj vsaka literarna ideja je že v zasnovi eno ali drugo. Res je v Opazovalcu precej dialogov, vendar niso dramski, so pripovedni. Aluzije na zgodbe, ki nam jih je dala kultura, ne le sodobna in množična ampak tudi klasična, seveda niso naključje. Živimo v dveh svetovih, materialnem in duhovnem. Duhovni svet je kot kot morje, v katerem plavajo vse pretekle stvaritve, vsa odkritja, vse zmote, vse zgodbe, družbene in osebne, vse možne oblike medčloveških odnosov, vsa sporočila o naravi sveta. Ko se lotiš pisanja romana, moraš iz te neizmernosti zajeti ravno dovolj vode in ravno dovolj raznovrstnih rib, da boš dobil dovolj lep, dovolj zanimiv akvarij, ki bo, kolikor je to sploh mogoče, tudi slika neizmernosti, iz katere si pobral njegove sestavne dele. Ta akvarij potem postane del neizmernosti. Ni si ga mogoče zamisliti kot nekaj, kar stoji zunaj tistega, iz česar je narejen. Tudi vsak roman je samo še ena od rib ali ribic v tem morju človeške domišljije, vsak avtor pa seveda eden od junakov celotne človeške epopeje. Opazovalec se ukvarja z vprašanjem, kako blizu sta si ta paralelna svetova, materialni in duhovni, do kolikšne mere vplivata drug na drugega, do kolikšne mere je meja med njima zabrisana, in kakšne posledice ima to za oba.

Iz vašega neleposlovnega pisanja, na primer kolumnistike, sije neustavljivo čudenje nad zagovednostjo, brezbrižnostjo, birokratskostjo, nad vsakršnimi sodobnimi neumnostmi. Kako svojo kritičnost nad vsem obstoječim brzdate oziroma dozirate med pisanjem literature? Je to napor ali se vam svet literarizira na drugačen način?

Kolumne so ventil za obup, ki se kopiči v meni (in v vseh nas) preprosto zato, ker smo vpeti v družbeni prostor in čas. Toda vse, kar me kot človeka spravlja ob pamet, je pisatelju v meni v neskončno veselje! Če bi svet bil popoln, bi me nehal zanimati; želja, da ne rečem potreba po literarizaciji resničnosti bi splahnela. O raju ni še nihče napisal romana, vsaj ne takšnega, ki nas ne bi že od prve strani dolgočasil. O peklu (takšnem in drugačnem, v hujši ali blažji obliki) pa govori večina literarnih podvigov, eni bolj, drugi manj prepričljivo. Kolumne so izjave (in so nekaj vredne samo, če so kritične), romani so življenje v gibanju. Temu gibanju skušam slediti pri pisanju literature. Gibanju in prepričanju, da je lahko vsaka stvar (odvisno od zornega kota) tudi svoje nasprotje. Dvomim, da si v teh časih še lahko privoščimo enoznačno družbenokritično fikcijo. Potrebujemo zgodbe, ki ne razlagajo, ampak (vsaj do neke mere) mistificirajo; ki ne ponujajo skupaj s ključavnico tudi ključa, ampak nas zvabijo (kot soudeležence) v ples negotovosti, pri katerem se na koncu počutimo nebogljene ob vseh skrivnostih, ki jih še vedno skriva prevečkrat (in preveč preprosto) razložena resničnost.

Je po vašem mnenju že tako hudo, da se mora posameznik - če naj hoče izkusiti vsaj malo avtentičnosti - soočiti z nečim tako drastičnim, kot je neozdravljiva bolezen, torej obljuba smrti? Vemo, da ste do instantnih receptov za duhovno rast skeptični. Je mogoča kaka tretja pot? Kakšen je lahko vaš recept?

Najbolj razširjena neozdravljiva bolezen je življenje samo; prej ali slej bomo vsi umrli. Seveda to misel odrivamo in želja po avtentičnem življenju postane akutna šele, ko se nam razpoložljivi čas na zemlji zoži na, recimo, leto dni. Potem nenadoma postanemo filozofi, začnemo se spraševati, kaj vse skupaj pomeni, zakaj smo tukaj, kam gremo. Predvsem pa, kako bi lahko preostali čas na zemlji posvetili nečemu vrednemu, kako bi lahko iz svojih okoliščin spletli čim zanimivejšo zgodbo. Seveda bi morali to početi ves čas, kajti smrti ne bomo ušli. Živeti zlagano življenje, operirati z nekakšnim izmišljenim »jazom« desetletje za desetletjem, smisel svoje navzočnosti pa iskati šele v zadnjem trenutku, je slab recept, če smo že pri receptih. Ne poznam človeka, ki si ne bi želel zapustiti sveta kot junak romana »Moje življenje«. Zato je ihta, s katero si skuša junak Opazovalca zrežirati svoje zadnje leto, razumljiva, čeprav seveda zgrešena. Življenje je nekaj, kar se nam zgodi; ne moremo ga izsiliti. V hlastanju po njem si ga zlahka ponaredimo. Kar zadeva recepte za duhovno rast, pa ne premorem nobenih. Z vprašanji duhovne rasti, avtentičnega življenja in življenjskega smisla se (pogosto) ukvarjajo moji literarni junaki. Skoraj vsi so žrtve Nietzschejeve »doktrine dveh svetov«, po kateri izumimo idealni svet, da bi se izognili resničnemu. Skoraj vsi moji junaki (tako kot večina ljudi, ki jih poznam) sanjarijo o življenju, kot bi lahko bilo, in se upirajo življenju, kakršno je. Skoraj vsi so poraženi (kajti resničnost bo prej ali slej vdrla v še tako idealen izmišljeni svet). Nekateri pa vendarle zmagajo: ne tako, da bi ideal spremenili v resničnost, ampak tako, da spremenijo resničnost v svoj ideal. Morda je to edina pot do avtentičnega življenja.

Avtorica spremne besede o vašem romanu piše kot o siloviti pripovedni mašini. Je poigravanje z žanrskimi vzorci v Opazovalcu nekaj, kar je ta stroj hranilo (in vas je med pisanjem zabavalo), ali pa ste se tega lotili iz drugih, manj očitnih razlogov?

Neumno bi se bilo pretvarjati, da mi po vseh teh letih pisanja ni jasno, kakšne učinke želim doseči z izbiro pripovedne strategije. Koliko je to bralcem očitno, je seveda druga stvar. Upam, da ne vidijo stroja, ki poganja dogajanje; razen tistih, od katerih se pričakuje, da ga bodo odkrili. Žal se o poigravanju z žanrskimi vzorci vse od začetkov postmodernizma govori, kot da je popolnoma nov, nikoli prej uporabjen prijem. Toda kaj je Zločin in kazen drugega kot žanrska mešanica trilerja, kriminalke, ljubezenske zgodbe, filozofskega, razvojnega, psihološkega in nenazadnje pustolovskega romana? V kategorijo žanrskih hibridov sodi še najmanj dvesto klasičnih romanov. Bojim se, da je navada razstavljati pripovedni tekst na prafaktorje postala že kar literarno-teoretska razvada. Tekst bi morali doživljati kot celoto, kot nekaj živega. Če torej govorimo o »pripovedni mašini«, je ta res narejena iz sestavnih delov, recimo jim žanrski vzorci, pripovedne niti, ki se postopoma vozlajo v klobčič, sotočja človeških usod, trki značajev itd., vendar nam analiza njenih sestavnih delov ne pomaga kaj prida pri branju. Roman bomo z veseljem brali samo, če je topel in živ, če diha kot celota. Takšen pa je samo, če ni bil skonstruiran shematično, po načrtu, ampak intuitivno, zvarjen iz spominov, občutkov in izkušenj, ki jih avtor hrani v podzavesti in ki pogosto tudi same terjajo, da prodrejo v zavest v narativni obliki. Že dolgo vem, da je pisanje oblika terapije, poskus reševanja pomena iz brezobličnosti, ki bi sicer ostala samo neurejeno skladišče vtisov. Oblika terapije pa je tudi branje in zdi se mi škoda, da se tega zaveda čedalje manj ljudi.

(delo.si)

---

---

Frontpage Slideshow (version 2.0.0) - Copyright © 2006-2008 by JoomlaWorks

Rss